1. Doniram in kupujem rabljena oblačila
Vsekakor bi lahko naredili več na ponovni uporabi tekstila, z ločenim zbiranjem še uporabnih oblačil (cela, ohranjena oblačila) od neuporabnega tekstila (zapacana, umazana oblačila, ponošena oblačila in drug gospodinjski tekstil). S ponovno uporabo podaljšujemo življenjsko dobo predmetov in tako privarčujemo naravne vire, ki bi bili potrebni za proizvodnjo novih.
Tudi v Novem mestu aktivno prispevajo k rešitvi te problematiko z vzpostavitvijo butika ponovne uporabe Stara šola, v partnerstvu z Občino Novo mesto in Komunalo Novo mesto. Butik se nahaja na Glavnem trgu 17. Tja lahko občani prinesejo še uporabna oblačila in modne dodatke ter obutev, ki jih usposobljena ekipa pregleda, če je možno pokrpa, pobrije mucke, počisti madeže in zašije gumbe.
V trgovinah ponovne uporabe lahko kupci najdejo zelo lepa in ohranjena oblačila po dostopnih cenah. Seveda, kroženja in ponovne uporabe ni brez kupcev ponovno uporabljenih izdelkov. Zato, če želimo res narediti spremembe, moramo začeti spreminjati svoje nakupovalne navade. Ko boste naslednjič potrebovali neko “novo” oblačilo, kos pohištva, pa tudi darilo za vaše najbližje, najprej preverite v trgovinah ponovne uporabe. V Sloveniji je preko 30 takšnih trgovin, vse več pa je njihove ponudbe tudi na spletu. Za več informacij si oglejte karto trgovin na www.manjjevec.si
2. Ločeno zbiram odpadne (plastične) materiale, ki niso embalaža
Po vzoru Terracycle iz Amerike bi lahko določene izdelke zbrali ločeno, še preden pristanejo v mešanih komunalnih odpadkih. To bi pomenilo, da bi imeli bolj kvalitetne materiale in bi zato bilo potrebnih manj stroškov za čiščenje in sortiranje.
Najbolj idealni so krogi po »cradle-to-cradle« principu, kjer zagotovimo na primer, da se lahko iz odpadnih ročajev zobnih ščetk izdela nove ročaje za zobne ščetke. V vseh drugih primerih gre za »downcycling« materialov, kar pomeni, da se odpadna plastika, na primer plastenka sicer res reciklira v na primer plastične vrečke za smeti, ampak za novo plastenko pa se zopet vzame »deviško« plastiko iz fosilnih goriv. Da bi dosegli »cradle-to-cradle« princip na širšem nivoju plastične embalaže, bi bil potreben dvig cen embalažnin, ki jih plačujejo proizvajalci plastike in trgovci, kar bi pokrilo višje stroške obdelave.
Smiselno bi bilo tudi, da bi se več pozornosti namenilo ločenemu zbiranju odpadnih (plastičnih) materialov, ki niso embalaža, pa jih je možno reciklirati. To so predvsem:
- Cigaretni ogorki
- Plastične igrače
- Gospodinjska plastika: cedila, plastičen pribor, sklede
- Pisarniški plastični pribor in oprema: kuliji, plastični redniki
- Plastični kozmetični izdelki: zobne ščetke, britvice za enkratno uporabo
- Vsi drugi plastični izdelki
Ti izdelki imajo potencial, da so ločeno zbrani, preden pristanejo v mešanih komunalnih odpadkih. Če so zbrani ločeno pomeni, da so bolj čisti, da so nadaljnje stroški za predelavo manjši in da imajo večji potencial, da se spet izdela enak izdelek iz že uporabljenega materiala.
Velik potencial za reciklažo imajo tudi t.i. »čisti« industrijski odpadki, oziroma ostanki od proizvodnje ter transportna embalaža, ki se po navadi zbira pri proizvajalcih. Tudi v Sloveniji imamo precej primerov, kjer podjetja že prodajajo svoje ostanke od proizvodnje naprej tistim industrijam, ki jih potrebujejo kot surovino. Naj omenimo podjetje Termoglas, ki plastične opilke od svoje proizvodnje oken zbira in prodaja naprej za nadaljnjo predelavo v druge izdelke.
Veliko je tudi sodelovanja med podjetji in posameznimi ustvarjalci, tako lahko iz ostankov v proizvodnji cerad nastajajo modne trajnostne torbe ustvarjalk Smet umet. V tem primeru gre za podaljševanje življenjske dobe, ne za kroženje materialov v smislu »cradle-to-cradle«, kljub temu pa se negativni vpliv na okolje zmanjšuje, saj bi ti ostanki od proizvodnje spet romali v sežigalnice ali na odlagališča.
3. Kupujem manj plastične embalaže
Ena od priložnosti je tudi osebna usmeritev v »zero-waste« oz. življenje brez odpadkov. To pomeni, da smo pozorni, kaj podpiramo s svojo denarnico. V Sloveniji je vse več trgovin brez plastične embalaže, kjer se lahko dobi hrana, kozmetika, čistila in drugo na rinfuzo ali v papirnati oz. povratni embalaži. Vendar, če ne gledamo le na ceno, lahko tudi v klasičnih trgovinah najdemo veliko izdelkov, ki so pakirani v steklo, aluminij ali papir. Večkrat so izdelki v tej embalaži tudi bolj kvalitetni.
»Zero-waste« način življenja pomeni tudi, da zamenjamo enkratne izdelke za večkratne, npr. tampone in plastične vložke za menstrualne skodelice in pralne vložke, plastične plenice za pralne plenice, kupujemo rabljena oblačila, na splošno pa kupujemo manj, pa tisto kvalitetno, lokalno ter v trajnostni embalaži. V Sloveniji obstaja preko 120 trgovin, ki ponujajo hrano in druge izdelke brez plastične embalaže ter na rinfuzo.
Vir: manjjevec.si
Še nekaj praktičnih nasvetov za enostavno življenje brez ali z manj odpadkov:
- Odjavi se od prejemanja reklamnih tiskovin – na nabiralnik nalepi znak “reklame stop”, ki ga lahko natisneš iz interneta.
- Za življenje z manj odpadki ne potrebuješ lesene slamice in lesenega pribora iz bambusa, lahko vzameš »bištek« iz svojega kuhinjskega predala, iz kozarca pa piješ kot odrasla oseba 😊
- Čistila za dom ali pranje perila lahko narediš tudi sam iz preprostih in poceni sestavih. Na spletu obstaja ogromno receptov za domači pralni prašek in nasvetov za čiščenje s kisom in sodo bikarbono.
- Hrano za malico, ostanke od hrane ali hrano za zamrzovanje lahko zapakiraš v plastične posodice, ki so ti ostale od skute, sladoleda, kislega zelja in jim tako podaljšaš življenjsko dobo, namesto, da kupuješ nove, »fancy« aluminijaste posodice in pokrove.
Sicer se ob vsem tem še vedno ne moremo izogniti občutka, da je naš pozitiven učinek na okolje le kapljica v morje, pa vseeno, več kapelj skupaj tvori lužo, več luž jezero, več jezer pa morje. Ni zanemariti tudi nenapisanega pravila, če bo 30 kupcev v eni trgovini povpraševalo po določenih artiklih, bo ta trgovina spremenila ponudbo in se prilagodila kupcem. Torej tudi, če od klasičnih trgovcev in proizvajalcev zahtevamo, opozarjamo na več povratne embalaže, več papirnate embalaže, lahko dosegamo spremembe na bolje ter povzročimo, da bo zemljevid »zero-waste« trgovin še bolj poln, kup smeti pa manjši.
4. Kupujem pijače in hrano v povratni embalaži
Ob »zero-waste« gibanju ne moremo mimo priložnosti, pa tudi izzivov povratne embalaže, ki si zasluži svoje poglavje.
Idejo povratne embalaže je svetu predstavila Coca-Cola v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so kokakolo prodajali v dragih steklenicah, ki so jih polnilci podjetja potrebovali nazaj. Kupcem so zaračunali kavcijo v višini dveh centov, približno 40 odstotkov celotne cene brezalkoholne pijače, in dobili nazaj približno 98 odstotkov svojih steklenic, ki so jih ponovno uporabili 40 ali 50-krat. Programi povratnih steklenic ostajajo ena najučinkovitejših metod, ki so jih kdaj izumili za predelavo embalaže in temelji na sistemu, da tovornjak, ki pripelje polne steklenice v drugo smer odpelje prazne. Vendar opažamo, da se trendi spreminjajo in da tudi priznani proizvajalci pijač menjujejo stekleno povratno embalažo za plastenke. Tudi večina modernih trgovskih verig kot je Hofer, Lidl, ne prodaja in ne sprejema povratne steklene embalaže.
Njihov argument se po navadi nanaša na proizvodni proces povratnih steklenic, ki jih je treba pred ponovno uporabo temeljito očistiti. V skladu s higienskimi standardi in za zagotavljanje najboljše kakovosti steklene povratne embalaže pri čiščenju steklenic uporabljajo pitno vodo, primerna čistilna sredstva in čistilne naprave. Z ukinitvijo povratne steklene embalaže po njihovem mnenju prihranijo ogromno litrov pitne vode, kWh električne energije in zemeljskega plina ter zmanjšujejo obremenitev okolja s čistilnimi sredstvi. Ker je masa steklenic mnogo večja kot masa plastenk za pakiranje enakega volumna npr. mineralne vode, pa po njihovem z ukinitvijo povratne steklene embalaže zmanjšajo tudi število prevozov za približno tretjino in s tem znižajo tudi emisije ogljikovega dioksida.
Proizvajalci se zaradi teh argumentov vse več poslužujejo PET plastenk, celo rPET, kar pomeni, da so nove plastenke narejene delno iz že recikliranih plastenk. V tem primeru velja, da je ena reciklirana plastenka sestavljena iz približno 50% recikliranih plastenk, 50% pa nove, »deviške« plastike. Pri tem prihaja do težav, da se v procesu zbiranja odpadkov iz strani komunalnih podjetij in sortiranju v reciklažo vrne le 75% vseh proizvedenih plastenk. Stroški zbiranja in obdelave odpadnih PET plastenk, pravijo reciklažarji, so veliki. Rabljena plastika se prevaža iz gospodinjstev v komunalna podjetja, iz tam do družb za ravnanje odpadki, od tam do reciklažnih industrij, potem se strojno in ročno sortira, melje, pere in tretira s kemikalijami ter na koncu izdela reciklirane PET pelete. Ti se nato oblikujejo v plastične kapsule, v katere v proizvodnji pijač vpihnejo vroč zrak in izdelajo končno plastenko.
Pri tem industrija, ki reciklira PET plastenke poudarja, da je glavni izziv izboljšanje stopnje zbiranja, tako, da bo industrija dobila svoje plastenke nazaj, saj naj bi to bilo ključnega pomena za spodbujanje recikliranja in zagotavljanje bolj trajnostne prihodnosti za embalažo.
Iz navedenega je razvidno, da je PET embalaža enako ali pa bolj obremenjujoča za okolje zaradi transporta in čiščenja kot povratna embalaža, s tem, da je pri prvi še vedno potrebno stalno pridobivanje deleža deviške plastike iz fosilnih goriv. Poleg tega se steklo tudi, ko ni več primerno za ponovno uporabo, zmelje in reciklira v druge steklene izdelke, plastenka pa gre konec koncev vedno v sežig in tako še dodatno obremenjuje okolje.
5. Pri snovanju izdelkov in embalaže sledim načelom ekodizajna
Ena od ključnih priložnosti in hkrati izzivov je zagotovo ekodizajn. Ekodizajn pomeni načrtovanje izdelkov in njihove embalaže tako, da so možni večkratne uporabe, kompostiranja ali reciklaže.
Ekodizajn se lahko nanaša na:
- materiale za izdelek ali embalažo, ki naj ne bodo kompozitni ali mešani, da se lahko čim lažje reciklirajo,
- materiale, ki naj bodo iz »lokalnih surovin«, da čim manj obremenjujejo okolje s transportom,
- način prodaje ali uporabe produktov (najemanje namesto nakup),
- način zbiranja po koncu uporabe kot je v primeru neposrednega zbiranja, ko proizvajalec po uporabi izdelke zbere nazaj in jih reciklira v nove izdelke.
Pri tem imajo ključno vlogo proizvajalci.
6. Soočam se s količino odpadkov, ki jih proizvedem
Eden od morda najbolj skrajnih ukrepov, za zmanjševanje odpadkov, a morda hkrati najbolj pomenljiv, bi bila preprosta ukinitev pobiranja smeti pri gospodinjstvih za 1 mesec.
Pogosto so namreč kupci šokirani, ko izvedo, da se le 21% embalaže reciklira in da večina smeti pristane v sežigalnicah ali pa še huje, roma pod pretvezo recikliranja v države tretjega sveta. Tam okoljskih standardov ni, ali pa so zelo nizki. Tako se ogromne količine naših smeti žge med plantažami palm ali pa se odlaga direktno v morja. Čeprav tudi tam obstajajo poskusi reciklaže dela plastike, pa ves proces sortiranja, pranja, tretiranja odpadne plastike poteka brez nadzora. Odpadna plastika se namreč čisti s svežo, pitno vodo in odpadna voda je speljana nazaj v reke, kamor se stekajo čistila, vsa nesnaga in še odpadna plastika, ki je šla mimo.
Kupci so ponavadi ob soočenju s temi dejstvi zgroženi in odgovarjajo, da bodo v bodoče bolj pazili na to, kaj in koliko kupujejo.
Kaj hitro namreč lahko dobimo občutek, da je kompleksen sistem zbiranja, sortiranja, pranja, žganja in recikliranja odpadkov namenjen temu, da naša okolica izgleda sorazmerno čista, da “smeti ni”, kupci pa lahko zato lahkotno kupujemo vse več in vse bolj zavito ter enkratno.
Viri:
https://shop.terracycle.com/t/categories/best-sellers?_ga=2.70439952.1455850477.1641261274-968614001.1641261274¤t_store_id=1&page=2
https://loopstore.com/
https://novice.si/page/donat-mg-odslej-le-se-v-plastenkah/
http://www.pet2pet.at/en/news/video-schautv-looks-behind-scenes-mullendorf
https://www.recycletheone.com/recycle-now/how-does-pet-plastic-recycling-work
